Kot cvetlice ... Ki prezgodaj spomladi ... Odprejo...
Erika Kum
Erika Kum je avtorica devetih leposlovnih del za mladino, pesnica in likovna ustvarjalka. Poučuje slovenščino kot tuji jezik, piše podnapise ter sodeluje pri različnih projektih.
Kot cvetlice je prvi del znanstvenofantastične zbirke štirih romanov za mlade in mlade
odrasle (Kot cvetlice; Ki prezgodaj spomladi; Odpirajo; Svoje cvetove). Dogaja se v Evropi
leta 2098/2099 in v celotni zbirki zajema obdobje enega leta.
Zgodba govori o skrivnostni anti-herojinji Aini Katona, ki jo označuje burna preteklost. S
svojo skupino opravlja delovno izmenjavo v Pariškem kozolu, zavarovanem steklenem
mestu, ko jih iz vsakodnevne rutine vrže prihod dečka, ki je izgubil spomin in si bolj kot vse
želi najti svojo družino. Tako v skupini trčita nasprotni osebnosti in Aininem mrazu začne
nasprotovati dečkova toplota, ki bo morda otoplila tudi njeno srce.
Znanstvenofantastični psihološki roman opisuje spopadanje glavnih junakov s svetom, ki
individualistom ni naklonjen. V družbi, kjer si ves čas razpet med svojo moralo in realnostjo,
ter v okolju, kjer ne veš, kdo je tvoj prijatelj in kdo tvoj sovražnik.
Roman uporablja več modernih postopkov pisanja ter raziskuje meje jezika in domišljije. Z
izseki spominov, pogovori v tujih jezikih in notranjim dialogom pa bralcu pričara vzdušje
tistega sveta.
Kot cvetlice
odlomek:
Visoki oranžni plameni so se dvigovali v višino kot pošasti. Ognjeni zublji so se vzpenjali in lizali črno nebo. Vročina mi je butala v obraz in solzila oči. Dim mi je praskal pljuča in jih silil h kašlju.
Gorelo je nekaj metrov pred mano. Vendar ni bila moja krivda….
Kot cvetlice je prvi del znanstvenofantastične zbirke štirih romanov za mlade in mlade odrasle.
Roman opisuje spopadanje glavnih junakov s svetom, ki individualistom ni naklonjen. V družbi, kjer si ves čas razpet med svojo moralo in realnostjo, ter v okolju, kjer ne veš, kdo je tvoj prijatelj in kdo tvoj sovražnik.
Ki prezgodaj spomladi
odlomek:
Pozno zimsko sonce se je oklepalo mojih bledih lic. Rahel veter je zazibal gola drevesa in ustvaril melodijo otožnega šepetanja. Mrzlo steklo mi je hladilo čelo in bistrilo misli. Pogovor v ozadju je udarjal ob mojo lobanjo.
Odšel je.
Vendar ni bila moja krivda.
Video predstavitev:
https://www.youtube.com/watch?v=PwFzDHIdyQA
Odpirajo
odlomek:
Pogledam ga in dvignem dlan. Primem njegovo lice in s palcem pobožam mehko kožo. Dvigne pogled in se mi zazre v oči. Opazujem njegove zelene šarenice, topel pogled, poln sprejemanja. Oči. Meni tako drage oči. Poskušam si jih čim bolje zapomniti in jih za večno vkleniti v svoj spomin, saj vem, da jih nikoli več ne bom videla.Odšla sem. Vendar ni bila moja krivda.